objavi na
pozareport.si

forum

Politika

Sobota, 21. december 2013 ob 06:24

Enigma Goran Klemenčič. Osebnost leta ali brodnik greznice?!
Če si danes kritičen do Gorana Klemenčiča, te takoj razglasijo za janšista, kar kaže na stanje duha, piše Bojan Korsika
2013 Pozareport

Odpri galerijo

Če je Goran Klemenčič (spomnimo, pred dnevi je odstopljeni predsednik komisije za preprečevanje korupcije postal "osebnost leta" po izboru poslušalk in poslušalcev Vala 202, za enak naslov pa se poteguje tudi pri časopisu Delo) ob odstopu dejal, da se je "nagledal greznice", naj bo tudi meni dovoljeno reči, da v glavi zagledam, ko vidim Klemenčiča, prizore iz znamenitega filma "Grdi, umazani, zli," v katerem nadobudni mladenič ponoči skoči v posteljo speče madone barakarskega naselja. Ko se ta začudeno prebudi in obrne, mladenič vzklikne: "Kar spi, kar spi, vse je v redu." In seveda nadaljuje ...
Nič kaj pretrda iztočnica za neverjetno medijsko-politično kariero Gorana Klemenčiča, čeprav se na prvi pogled ne zdi tako. Kariero, v kateri so ga prevladujoči mediji po božje častili in je tako lahko bil v postelji ter sočasno z mediji v občinstvu vpil: “Kar spi, vse je v redu ...”
KLEMENČIČEV PEDIGRE
Ko je Katarina Kresal postala "policijska ministrica", po Milanu Kučanu pa ”političarka prihodnosti“, je za sekretarja iskala nekoga, ki je “čist”, oziroma nekoga, ki ima neki pedigre Človeka, Pravičnika in seveda nekoga, ki pozna ministrstvo. Izbrala je Gorana Klemenčiča kot nekakšno protiutež, saj je sama začela takoj s koruptivnimi dejanji.
AFERA NPU IN BULMASTIFI
Obe aferi sta javnosti pokazali, da je Katarina Kresal korupcija na dveh nogah. O tem ne kaže zgubljati besed. Klemenčič pa je reagiral tako, da se je umaknil v molk, pozneje pa trdil, da o obeh aferah ni ničesar vedel. Čeprav je bil vodja projekta NPU. Njegova trditev je neverjetna. In to v državi, kjer je uradništvo iz prelaganja odgovornosti na višjo raven naredilo malodane umetnost.
Če bi bil Goran Klemenčič “človek osebne integritete” (Klemenčičev izmislek), bi odstopil in javno obsodil koruptivnost Katarine Kresal. Ampak ne, bil je tiho, kot pravi slovenski uradnik, čeprav sekretar policijskega ministrstva (ministrstva za notranje zadeve).
IZSILJEVANJE
Klemenčič je bil tiho, toda vsi indici kažejo, da je Katarino Kresal enostavno izsiljeval. Češ, tiho bom, če bom postal šef protikorupcijske komisije, saj je očitno samo ta funkcija ustrezala njegovim mitomanskim premisam.
Kresalova ni imela veliko izbire. Kljub aferam je bila še vedno zelo vplivna, hkrati pa popolnoma prepuščena izsiljevanju Gorana Klemenčiča, saj je ta moral imeti v rokah zelo otipljive argumente proti njej.
In Klemenčiču so začeli utirati pot proti protikorupcijski komisiji.
TUDI KOSU SO BILI KOS
Konec prejšnjega desetletja je bil Drago Kos v Sloveniji tisti, ki je imel politični monopol nad “korupcijo”. Na kraj pameti mu ni padlo, da bi kar odstopil in prepustil fevd “nekemu” Goranu Klemenčiču. Katarina Kresal se je zato ob pomoči strankarskega ministra za pravosodje Aleša Zalarja lotila priprave novega zakona o protikorupcijski komisiji ‒ kot najelegantnejšemu modelu, da nekoga odstaviš.
Pozabljene pa niso bile niti “mehke” metode prepričevanja, saj je imel Drago Kos že drugo leto po zapustitvi položaja in ustanovitvi “svetovalnega” podjetja za skorajda milijon evrov prihodkov. Presenetljiv, celo sanjski poslovni začetek za človeka, ki je bil vse življenje državni uradnik.
TEŽKOKATEGORNIKI
Na prehodu v to desetletje pa je začela moč Kresalove in partnerja Mira Senice zaradi afer upadati, zato so drugi končali njuno delo.
Da je nekdo spremenil zakon, sestavil “pravo” parlamentarno komisijo, povezal razmeroma “neodvisne” predlagatelje in vključil v svojo igro tudi tedanjega predsednika Danila Türka. Kaj takega je lahko storila le najvplivnejša politična medijska kamarila, tista, ki je pred tem na ljubljanskem magistratu ustoličila Zorana Jankovića.
KAJ POVEZUJE TE POSAMEZNIKE?
Opazovalec političnega življenja v Sloveniji bi rekel, da imajo sloves razmeroma politično neodvisnih posameznikov, s pikantnostjo, da Rajko Pirnat velja za nekoliko “desnega”. In težkokategorniki so seveda potrebovali prav to. Tako je 20. maja 2010 Dejan Karba, tedaj znan kot dvorni novinar Milana Kučana, v Delu objavil “neuradno” vest, da bo novi šef protikorupcijske komisije Goran Klemenčič. Pa ne samo to, ampak tudi to, da so Klemenčiča “ločeno” predlagali Boštjan M. Zupančič (sodnik iz Strasbourga), profesor ekonomske fakultete Jože P. Damjan in dekan pravne fakultete Rajko Pirnat.
Res?! Kako je tem trem posameznikom “ločeno” hkrati prišlo na misel, da bi predlagali nekega Gorana Klemenčiča na razpisu, ki ni bil zelo javen? In za katere je znano, da se nanje težko vpliva. In da je Gorana Klemenčiča potem potrdil predsednik države Danilo Türk, ki ga je urednik poslovnega časopisa Finance Peter Frankl posrečeno imenoval "postrešček" Milana Kučana.
Sklepe prepuščam bralčevi domišljiji.
POSEBNI TRETMA?
Tudi tu se ponuja primerjava s še enim filmom noir, Posebni tretma, v katerem igra glavno vlogo psihiater, ki zdravi alkoholike. Na koncu pa ugotovimo, da je sam alkoholik.
Klemenčič je prišel na mesto šefa protikorupcijske komisije na korupcijski način. Ali na mehak ali trd, je vseeno. Goran Klemenčič je bil zato naravnost idealen kandidat, prepuščen izsiljevanju, če ne bo ubogal.
Kajti medije so “ustavljali”, nihče se ni javno spraševal, zakaj je bil Klemenčič ob aferah Kresalove tiho, čeprav je bil že s tem soudeležen pri njeni korupciji. (Ali kako koruptivno si je njegov pomočnik Rok Praprotnik prislužil to mesto s pisanjem hvalisavih člankov o Miru Senici, in to v zenitu afere bulmastifi). Kar se je očitno ob Klemenčičevem ne popolnoma koordiniranem odstopu tudi zgodilo. Napadli so ga “policajnovinarji”, novinarji Dnevnika.
IN KLEMENČIČ JE "UBOGAL"
Seveda ne mislim, da je nekdo že zjutraj - "na tešče", naročal, kaj mora Goran Klemenčič storiti ali ne storiti, ali pa mu celo grozil, saj bi to bilo skrajno poenostavljanje. Vrhunska politika je spretno izrabljala njegove mitomanske in mesijanske ideje ter ga je tako posredno usmerjala. In rezultati so tu.
Prvič. Popolnoma je “prezrl”, da je Gregor Golobič kot minister v Pahorjevi vladi dobil veliko državno stanovanje na luksuzni lokaciji, čeprav takrat ni niti dneva delal v državni službi. Kar je korupcija verjetno tudi v Mongoliji.
Drugič. Korupcije je “enakopravno” obtožil tako Janeza Janšo kot Zorana Jankovića in s tem podrl politično arhitekturo ter sam postal junak, saj je na videz udaril tako proti desni kot proti levi korupciji. Če pogledamo pobliže, pa je tudi tu Klemenčič le ubogal. Težkokategornikom iz ljubljanskega Magistrata je namreč medtem tudi Zoran Janković zrasel čez glavo in v njihovem interesu je bilo, da se znebijo obeh, Janše in Jankovića. To jim je tudi uspelo.
Tretjič. Klemenčič je ob v nebo vpijočem ponarejanju magistrske naloge Alenke Bratušek ubogal in je bil - tiho. Saj bi z njegovo obsodbo skoraj zagotovo padla vlada in prišlo bi do predčasnih volitev z nejasnimi rezultati, kar seveda težkokategornikom nikakor ni ustrezalo.
KOMISIJA ZA LIKVIDACIJO
Da je na koncu “glavni psihiater” protikorupcije Klemenčič odstopil, in sicer zato, ker je zaslutil, da se bo kmalu iz psihiatra spremenil v pacienta preiskave, tudi zaradi govoric o “aktivnostih” njegove žene, in da je odstop naredil na sociopatski način ‒ vse to je seveda cirkus, ki kljub resničnosti zamegljuje bistvo stvari.
Ključno je to, da je določeni politični skupini (katere duha personalizira Milan Kučan) uspelo iz komisije za preprečevanje korupcije narediti politično in medijsko legitimen institut za likvidacijo političnih nasprotnikov. In nasprotno ‒ kot politični institut za zaščito svojih ključnih pripadnikov v danem trenutku (omenjena Golobič in Bratuškova ter drugi).
KORUPCIJA KOT EPICENTER POLITIKE
Ne bom dramatično zaključil kot kak Urban Vehovar, da naj na primer Milan Kučan odstopi (saj bi ta bržkone, tako kot svoje čase Moamer Gadafi dejal: “Kam naj odstopim, saj nimam nobene funkcije, sem navaden državljan.”). To bi bilo politično popolnoma naivno, kljub temu da se lepo sliši.
Omenjeni politični skupini je protikorupcijsko komisijo uspelo v zadnjih treh letih narediti za enega od epicentrov svoje politične moči, center, prek katerega je med drugim strateško politično upravljala s Slovenijo. S tem je Milan Kučan, njega pač pogosteje omenjam, ker je prvi med enakimi (plus Zdenko Roter, Janez Kocijančič, Niko Toš, pa Ciril Ribičič ...) postavil korupcijo v samo središče svojega političnega delovanja in kot ključno politično os premikanja političnih akterjev.
Seveda ni ironija te politike, da potem neki politik, borec proti korupciji, židane volje prepeva: “Vklopi razum, zahtevaj račun!” Saj prav zaradi tega ni sovražnik, ampak kot naročen za nadaljevanje te politike, ki ima korupcijo v samem središču svoje politične moči.
Ps. Če si danes kritičen do Gorana Klemenčiča, te takoj razglasijo za "janšista", kar kaže na stanje duha.
Jasno pa je, da se zavzemam za protikorupcijsko komisijo, ki jo vodijo duševno ter socialno zdravi ljudje in ki skušajo svoje politično prepričanje postaviti za strokovnost in enakopravno obravnavanje različnih političnih akterjev.
 
Bojan Korsika je poslovnež in publicist
Komentarji izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi izdajatelja spletnega portala Požareport.si

Sorodne vsebine

Galerija slik

Teme
goran klemenčič KLEMENČIČEV PEDIGRE Katarina Kresal Milanu Kučanu AFERA NPU IN BULMASTIFI izsiljevanje TUDI KOSU SO BILI KOS Drago Kos Aleša Zalarja TEŽKOKATEGORNIKI Mira Senice Danila Türka Zorana Jankovića KAJ POVEZUJE TE POSAMEZNIKE? rajko pirnat dejan karba Boštjan M. Zupančič Jože P. Damjan rajko pirnat Peter Frankl POSEBNI TRETMA? Rok Praprotnik Gregor Golobič Janeza Janšo Zorana Jankovića Alenke Bratušek KOMISIJA ZA LIKVIDACIJO KORUPCIJA KOT EPICENTER POLITIKE Urban Vehovar Moamer Gadafi zdenko roter janez kocijančič niko toš Ciril Ribičič Ps

objavi na pozareport.si

Zadnji komentarji

Prijatelji

NAJBOLJ OBISKANO

Enigma Goran Klemenčič. Osebnost leta ali brodnik greznice?!