objavi na
pozareport.si

forum

Necenzurirano

Torek, 25. junij 2013 ob 09:04

Romanje ni zastonj. Jakobova pot je biznis. Vedno je bila, in vedno bo
2013 Pozareport

Odpri galerijo

Španska Jakobova pot ali El Camino de Santiago je (tudi) biznis. Vedno je bila in vedno bo. Od 11. stoletja naprej, ko je romarska pot doživela prvi boom (danes ji pravijo tudi glavna cesta Evrope), so se samostani in zaselki ob poti razvijali v srednjeveška mesta, ki so jim kralji podarjali ali odvzemali mestne pravice. Romarji so krajem prinašali razcvet; če so šli mimo, so kraji propadali.
Tipičen primer je Logrono, danes glavno mesto regije La Rioja, nekoč zgolj "postaja" na Jakobovi poti, potem prestolnica kneževine Viana, in še danes španski prestolonaslednik princ Filip nosi naziv princ Vianski, podobno kot je njegov angleški kolega modre krvi Charles - princ of Wales.  
Ali pa mesto Estella-Lizarra, ki je nastalo tako, da je kralj Sančo Ramirez leta 1090 romarsko pot in francoske naseljence usmeril proti nekdanji baskovski naselbini Lizarra ob reki Rio Ego ter Lizarri podelil mestne pravice. In čez dvesto let se je z bogastvom Lizarre lahko primerjal samo še Burgos.
Danes po Jakobovi poti vsako leto roma skoraj 200 tisoč ljudi, največ po različici Camino frances, kjer hodim tudi sam. Okoli 20 do 30 odstotkov peregrinov - po moji oceni - je kolesarjev. Prijatelj Igor Omerza, tudi navdušen kolesar, bi zanesljivo strastno užival med triurnim vzponom in spustom čez gozdove gorovja Montes de Oca, od vasice Villafranca do Agesa, kjer je kopica prijetno rustikalno dizajniranih lokalčkov.  
Svojevrsten posel ob cesti si je zamislil Juan, ki, kot zatrjuje, živi na Poljskem. Zato ker ima tam dekle, pa zato, ker v Španiji "ni dela", kar se sicer sliši blazno čudno, saj "biznisira" ob Jakobovi poti. Ponuja kavo, čaj in druge napitke ter priložnostne prigrizke. Na vprašanje, ali ima potrebna dovoljenja, morda celo koncesijo, pa odgovarja, da ne - če pride policija, ji "proda zgodbo", da on peregrinom nič ne prodaja, ampak ponuja zastonj, se pa ne brani prostovoljnih prispevkov. Na moje vprašanje, kako mu gre, zmaje z glavo in pojamra, da bolj slabo. Ko ga spomnim, kar vidim, da ima za stojnico parkiran BMW, zamahne z roko, češ avto je star dvajset let, prodam ti ga za 1000 evrov, pa se odpelji do Santiaga ...
Opažam tudi, da vedno več peregrinov roma po liniji najmanjšega odpora. Nastajajo agencije, ki iz kraja v kraj prevažajo osebno prtljago, celo nahrbtnike peregrinov, in jih dostavljajo v izbrana prenočišča. Tony iz Jackotransa za eno etapo (okoli 25 kilometrov) računa 7 evrov na kos prepeljane prtljage, kar je enako ceni avtobusnega prevoza za podobno razdaljo. Ko greš zjutraj po kakšni vasi, kjer si prespal, vidiš kopico kombijev, parkiranih pred hotelčki, polnih prtljage. In zanimivo, prevoze nahrbtnikov si očitno privoščijo tudi nekateri revnejši peregerini, sodeč po tem, da kombije videvam tudi pred najbolj skromnimi romarskimi prenočišči.  
Sicer pa (nekateri) peregrini precej uporabljajo tudi taksije, običajno proti koncu dnevnih etap, brez slabe vesti. Najde se nekdo, ki pravi, da je poškodovan ali preutrujen, dobi še dva ali tri sotrpine, pa si lepo naročijo taksi. Temnopolta Američanka Cindy se nasploh rada prevaža s taksiji, in vedno najde pravšnji izgovor. Na koncu vasice Ventosa, ko je odšla sama, se je vrnila po dvesto metrih hoje, ker menda ni vedela, kam naprej. Ter prisedla v taksi, ki ga je naročil nek zakonski par, prav tako iz Združenih držav. Četrti prosti sedež so ponujali meni, saj itak dežuje. Ko sem vljudno zavrnil, da grem vsekakor peš, so vpili za menoj: "Boyan, stay strong ...!"  
Največji posel na Jakobovi poti pa so seveda prenočišča in restavracije. Ponudba nočitev obsega hotele in albergue, pri čemer albergui na El Caminu ponujajo zlasti skupna ležišča. Cene skupnih ležišč se praviloma gibljejo od pet do osem evrov na noč ali od 12 do 15, celo do 18 evrov, če je vštet še zajtrk (desayuno), resda bolj skromne kulinarične ponudbe. Kava, kos kruha ali toasta in marmelada.
Ko najnižji ceni prenočišča prištejemo še skromno hrano in pijačo (prenočišča imajo opremljene kuhinje, kjer si večerje lahko pripravite sami), se minimalni preregrinski stroški na dan dvignejo vsaj na 25 do 30 evrov. Ceneje ne gre, hja, dandanes tudi romanje ni več poceni, kaj šele zastonj.
Najmanj 5 evrov stane tudi pranje umazanih oblek in perila. Enkratna uporaba pralnega stroja tri evre, enkratna uporaba sušilca pa dva evra.  
Sam nadaljujem "hotelsko politiko", ki sva si jo zastavila še z Barbaro. Prenočujem v hotelih, ki veljajo "za najboljše" po poti. Gre za hotele s tremi zvezdicami, ki stanejo med 30 in 60 evrov na noč. Ja, skupnim prenočiščem se izogibam predvsem zato, ker tudi priročniki opozarjajo na resno nevarnost stenic in uši, ki naj bi tam prežale na peregrine. Če jih enkrat stakneš, stenice in uši namreč, se jih na Jakobovi poti, kjer so ambulante, izjema so večja mesta, dejansko redkost, prekleto težko znebiš. Tako vsaj pravijo. Verjamem. Poleg žuljev, utrujenih mišič in bolečin zaradi nahrbtnika, hm, samo še stenice in uši mi falijo ...  
Mimogrede, okoli nahrbtnika. Ko pridem v sobo, vsako popoldne v drug hotel, najprej vzamem stvari ven iz nahrbtnika. To je že ljubka rutina, čeprav je mojih stvari tako malo, da temu nikakor ne bi mogli reči razpakiranje. Kozmetiko sem zaradi teže tako racionaliziral, da sem namesto toaletne vodice Calvin Klein, kar sicer njaraje uporabljam, vzel Zara Men Limited, ker je pač v manjši steklenički. Sledi preverjanje žuljev, tuš in umivanje zob, sveža obleka, natikači in hop na SMS-je ter tablični Samsung. Moj slovenski se mi je spotoma žal pokvaril, zato sem v Burgosu, kaj pa drugega, moral nabaviti novega. Dobil sem ga za 299 evrov, Galaxy 210.1. Tale tekst je že nastal na španski tablici.  
Čeprav bi sesutje tabličnega računalnika na Jakobovi poti lahko razumel tudi kot "božje znamenje," naj (se) povsem odklopim ter neham pisati - članke.  
No, več o tem, kaj peregrini počnemo v "prostem času", pa čez nekaj dni. Že zdaj pa vam lahko zaupam, da imam prvič v življenju neverjetno velika časa. Nikamor, ampak res nikamor se mi ne mudi. Po svoje fantastičen občutek. To pa je res nekaj novega, zame do pred kratim še nepredstavljivo. Čarobno darilo El Camina!  
Vsi 3-stars hoteli, kjer sem bival na dosedanji poti, so locirani v središču prehojenih krajev, imenovanih "Centro historico". 
Medklic: najlepše mestece, ki sem ga prehodil doslej, razen Burgosa, seveda, je bil Santo Domingo de la Calzada.
Skozi "centre historice" itak običajno pelje označena Jakobova pot. Pri hotelskih stavbah gre ponavadi za bivše plemiške hiše, samostane, gradove ali nekdanje peregrinske bolnišnice, včasih tudi v neposredni soseščini katedral. Pri čemer je treba poudariti, da so katedrale v vsaki večji španski vasici, vsaj v tistih, ki sem jih prehodil sam, običajno večje od ljubljanske stolnice. Dizajnerski hotel Calle Mayor v Logronu domuje v tako zelo zgodovinsko-kulturno zaščiteni palači, da smejo obesiti komajda viden napis "hotel". Prisežem, težko sem ga našel, dvakrat sem šel mimo. 
Na recepcijah so prijetno prijazni in ustrežljivi, skoraj brez izjem znajo angleško, kar pa je v restavracijah, znanje angleščine namreč, misija nemogoče. Tudi izdajanje hotelskih računov na podjetje ter izpisi slovenskih davčnih številk jim ne dela nobenih posebnih težav. 
Dodatna ugodnost in dodana vrednost nekoliko dražjih hotelov so - poleg udobnosti in prelepih interierjev - tudi samopostrežni zajtrki. Založeni so odlično, ne samo zame, ki jem po metodi Montignaca, ampak tudi za tiste, ki prisegajo na produkte "bio" kot Barbara. Poleg tega sem postal mojster "odnašanja" hrane. Ko na zajtrku naletim na polnozrnate žemljice, si pripravim dva ali tri sendviče za na pot, in sem takoj "prišparal " kosilo. Podobno velja za energetske priboljške, ki jih ponekod prav tako ponujajo pri zajtrkih. Ampak da veste, nisem nobena izjema. Vsi peregrini si v teh hotelih kakor na skrivaj pridno polnimo žepe.
Ko sem to povedal Barbari, se je krohotala kot nora. Tega namreč nikjer drugje nikoli ne počnem.
Deželo La Rioja, okoli 60 kilometrov, sem prehodil v slabih treh dneh, večinoma po makadamskih poteh, čez mejo v ogromno regijo Castilla y Leon pa za vasico Granon prestopil v dežju in vetru. Ko sem pripešačil v zgodovinsko veličastno mesto Burgos, sem za seboj pustil okoli 300 kilometrov hoje. Vzel sem si tri dni časa za počitek in ogled mesta, predvsem veličastne katedrale de Santa Maria, kjer sta med drugim pokopana španski junak Rodrigo Diaz de Vivar, bolj znan kot El Cid, in njegova žena Dona Jimena.
Saj se spomnite, v znamenitem holivudskem zgodovinskem spektaklu El Cid je španskega viteza zaigral Charleton Heston, Dono Jimeno pa italijanska diva Sofija Loren.
Katedrala v Burgosu pa je vsekakor tako razkošna, da če bi jo katoliška cerkev prodala, bi verjetno lahko "nahranila" vse svoje vernike po celem svetu. Vstopnina za odrasle je sedem evrov, novinarskiih izkaznic za brezplačen vstop pa na recepciji katedrale ne priznajo.
V mestu Burgos pa je bil med krvavo spansko drzavljansko vojno tudi sedez Francove nacionalisticne vlade.
In spet hrana. Imam še posebno srečo. Časopis New York Times je Burgos razglasil za kulinarično prestolnico Španije 2013, čeprav moram reči, da je bila ponudba tapasov in pinchosov v Logronu barvitejša in bolj domišljijska kot tukaj. Sam si zvečer običajno privoščim vsaj en "topel" tapas in dva do tri hladne pinchose. V Burgosu na vsak način priporočam začinjene krvavice z rdečo papriko (morcilla de Burgos con piementes), kar je tukajšnja specialiteta, in nabodalca z lignji, kumaricami, školjkami, slanimi ribami ter olivami (vse v enem), zalita z olivnim oljem.
Zraven pa vino tinto, pri čemer vas natakarji vedno prej povprašajo, ali želite vino iz Rioje. Kozarec rdečega vina stane od 1,20 do 2,40 evra, odvisno, kako daleč od katedrale ste. Če jo vidite iz lokala, potem bo cena zagotovo 2,40 evra. Vam pa povem, da je težko zapuščati lokale (sem pa kljub vsemu že shujšal za 2 do 3 kilogramčke), še posebej med Španci, ki so zvečer med deveto in enajsto uro dobesedno vsi - zunaj.
Restavracije in lokali ob poti El Camino pa ponujajo še nekaj, brezplačen WiFi, običajno z geslom BuenCamino. Ob tem, da vam lastniki lokalov, ki strežejo za točilnim pultom, ne pozabijo povedati, da wirelles najbolje dela zraven - šanka. Pa še res je, preverjeno.
Pa vendar, kjer "je volja, je tudi pot." Tako sem včeraj za dva dni z vlakom odpotoval na sever, v Oviedo, prestolnico regije Asturija. Hčerka Maša, ki je štiri leta živela in igrala tenis v Barceloni, v kampu nekdanjega španskega teniškega asa Sergia Bruguere, med drugim zmagovalca Roland Garrosa, mi pravi, da je Oviedo čudovito mesto. Sam želim videti kip filmskega režiserja Woodyja Allena, postavljenega v njegovi naravni velikosti sredi Ovieda, glede na to, da je Woody Allen eden mojih najljubših režiserjev. Zbirka njegovih filmov v moji DVD-knjižnici je zavidanja vredna.
Potem se z vlakom vračam nazaj in pešpot El Camino se nadaljuje. 4. julija se v Španijo na Jakobovo pot vrača tudi Barbara. Dobiva se v mestecu Sarria, okoli 120 kiilometrov do cilja v Santiagu de Compostela ...
nalagam...

Sorodne vsebine

Galerija slik

Teme
Filip Charles Sančo Ramirez igor omerza Juan Tony Cindy Boyan Barbaro Rodrigo Diaz de Vivar El Cid Dona Jimena Charleton Heston Sofija Loren Francove MAŠA Sergia Bruguere Woodyja Allena

objavi na pozareport.si

Zadnji komentarji

Prijatelji

NAJBOLJ OBISKANO

Romanje ni zastonj. Jakobova pot je biznis. Vedno je bila, in vedno bo