objavi na
pozareport.si

forum

Necenzurirano

Torek, 18. junij 2013 ob 06:43

To je Baskija. Prehodili smo Navaro. Po dežju, soncu, ob pršutu, siru, vinu
2013 Pozareport

Odpri galerijo

Mestece Saint-Jean-Pied-du-Port, po baskovsko Donibane Garazzi, prestolnica regije Bass Navarre (to je Spodnje Navare v francoski Baskiji), je tipično turistično središče, namenjeno zlasti pohodnikom po El Camino de Santiagu, krajšim turam ali kolesarjem. Turistično je urejeno v "nulo", malo spominja na švicarski Zermatt (SJPDP seveda ni tako monden), z osrednjo zgodovinsko uličico Rue de Citadelle, ki je skoraj cela en sam zgodovinski eksponat. Tudi sicer je to mestece z bogato zgodovinsko dediščino še iz keltskih časov - čez tukajšnji prelaz čez Pireneje, Ibaneta, sta s svojima armadama šla tudi Karel Veliki in Napoleon.
Za novodobne romarje (v nadaljevanju bom uporabljal špansko besedico - pelegrini) je res dobro poskrbljeno, od neštetih trgovinic (z Barbaro sva si kupila verižici z majhnima kovinskima Jakobovima školjkama, simbolom Jakobove poti), kjer prodajajo tudi vrhunsko pohodniško opremo, do lokalov in restavracij, pri čemer je treba upoštevati francoske cene. Pelegrinski meni, denimo, v Saint-Jean-Pied-du-Portu stane 12 evrov (cenovno usklajeno med gostinci), ko prestopimo na špansko stran, pa nemudoma pade na 9 evrov po osebi. Meniji za pelegirine ponavadi obsegajo juho, zrezek, krompir in solato, toda lokalne kulinarične specialitete so povsem drugačne: domači ovčji sir, lokalni pršut in postrvi. Sicer pa, če je kaj odlično na tej poti, je to nesporno hrana. Ko pridem domov, najmanj pol leta ne bom jedel sira in pršuta, tako se ga bom tukaj, že do zdaj, kot vse kaže, preobjedel. Je pa res, da je navarski pršut (serano) precej bolj masten ob našega, recimo kraškega. Zdi se, da ga kar naprej namakajo v olivnem olju, ki ga včasih tudi postrežejo zraven pršuta. Mmm, so pa zato povsod na voljo fantastične suhe klobase - chorizo. 
Sicer pa je deževalo, odkar sva priletela v Biarritz. Nič od kopanja v Atlantiku.
Mimogrede, ko pridete v Biarritz in pozneje v Španijo, še daleč naprej od Pamplone, prestolnice Navare, pozabite na Francijo in Španijo. Tukaj je dežela Baskija, v Franciji PayBasque, v Španiji Euskadi. Grafitov ne manjka. Fuck the Spain, this is the Bask Country. Tukaj je vse drugače, še tapas niso tapas, ampak pinxtos!
Prespala sva v hotelu Pireneji, točno tam, kjer je bival Martin Sheen med snemanjem filma Twe Way, čeprav ne ravno v istem apartmaju kot on. Receptorka pravi, da ga imajo v lepem spominu, toda filma kakor še ni videla. Francozi pač ne morejo skriti, da ne marajo holivudske produkcije. Potem sva se v dežju, vetru in megli odpravila čez Cor de Lepoeder (1437 metrov nadmorske višine) na cilj prve etape Roncevalles. Za 27 kilometrov sva porabila okoli devet ur. Malo pred vrhom sva zašla, zaradi megle, kar je žal pomenilo dodatne štiri kilometre. Strmo vzpenjajoča se pot je sprva asfaltna, potem tipična planinska, na samem prelazu pa se pojavi kilometer dolga blatna steza. Sprva se blatu poskušaš nekako izogibati, potem pa se vdaš v usodo. V Španijo, Navaro, prestopiš pri vodnjaku francoskega viteza Rolanda, ki je padel v bitki pri Ipanetu in pozneje zaslovel z legendarnim epom o Rolandu.
Malce zgodovine: tukaj je leta 778 potekala bitka med vojsko frankovskega kralja Karla Velikega, ki se je vračal z neuspešnega vojnega pohoda proti Mavrom v Granadi. Ker je dal na poti nazaj porušiti Pamplono, so ga napadli Baski ter ubili Rolanda in kopico drugih vitezov. Pozneje so v epu o Rolandu baskovski napadalci napačno opisani kot Mavri, Roland in Karel Veliki pa kot velika krščanska junaka ...
Steza navzdol v Ronchevalles je prekleto strma in kamnita, kolena ful trpijo. Prehodiva blatna, prepotena in utrujena, zunaj mokra, znotraj pa suha - zahvaljujoč super pohodniški opremi McKinley (via Interšport).
Zaselek Ronchevalles, ki ima zgolj 28 prebivalcev(!), sestavljajo pravzaprav samo hotelčki (albergui) in restavracije. Prespiva v najboljšem, nekdanjem samostanu, predelanem v hotel. V pelegrinskem uradu pa prvi hladen tuš. Za pridobitev štampiljke za najina romarska potna lista moraš izpolniti obrazec, kjer navedeš tudi razlog pohoda po El Caminu. Ker nisva verna in ne" romava" iz religioznih vzgibov, sva korektno označila športne in kulturne razloge. V potna lista sva štampiljki sicer dobila, je pa - morda "versko blazna" uslužbenka urada - zavrnila Barbarino prošnjo, da ji štampiljko odtisne tudi v njen dnevnik. Tega, pazite, ji pozneje niso odklonili niti v mogočni katedrali Santa Maria sredi Pamplone.
Sicer pa zvečer, v bližnji restavraciji, kjer baskovsko pivo Eki teče v potokih, nisva imela občutka, da bi kdorkoli od številnih gostov romal zaradi vere. Največ pelegrinov prihaja iz Francije, Španije, Italije, Irske, Velike Britanije in seveda Združenih držav Amerike, srečala pa sva tudi Ruse in Madžare. Večina jih, kar je zanimivo, ne gre čez cel Camino, ampak samo dele poti, recimo do Pamplone. Zlasti praktični Američani, ki običajno itak štartajo iz Pamplone. Potem letijo domov in se vrnejo prihodnje leto. Obrazi na poti počasi postajajo znanci. Eni in isti običajno prenočujemo v istih hotelih, pogovori (s)tečejo. Nič vsiljivega, prijetno, vsak ima svojo zgodbo. Ni pa nobene zateženosti, povsod samo pozitivna energija, kljub utrujenosti, žuljem ... Ampak odlična hrana, rdeče vino in cerveza naredijo svoje. Zdi se, da se pelegrini različnih generacij in nacionalnosti počutijo kot državljani El Camina. In ja, seveda, vsi z mobilniki na veliko esemesajo.
Naslednje jutro spet dež (četrti dan), toda počasi ponehava. Živo rdeči pelerini že pospravljava v nahrbtnika, po zajtrku prevzameva tudi prvič hotelsko oprane obleke. Ena vreča, 12 evrov.
Ko se po petih urah hoje pokaže sonce, takoj občutiva njegovo špansko moč. Barbaro povsem sesuje in do najinega drugega prenočišča nesem oba nahrbtnika, mojega zadaj, njenega spredaj. Resda samo tri kilometre, a ti so bili dolgi in težki. Skupaj spet osem ur hoje, tokrat med pašniki in gozdovi, po tako imenovani Route de Hemingway oziroma turi Ernesta Hemingwaya. Ja, tukaj se začenja njegov teritorij; celotna Pamplona, do koder imava še en dan hoje, je v znamenju legendarnega ameriškega pisatelja. Kako tudi ne?! Če Hemingway, ki se je še kot novinarski poročevalec nekega kanadskega časopisa zaljubil (tudi) v Pamplono (po baskovsko Iruna), ne bi napisal znanega romana Sonce vzhaja in zahaja (The Sun also Rise) in opisal tiste nore dirke z biki sredi starega dela Pamplone ob prazniku Sanfermines (6. julija), bi te dirke z biki, natančneje bežanje pred biki (zna biti sicer zelo nevarno), ljudje takrat menda tudi čisto ponorijo, zanesljivo ostale na ravni lokalnega običaja, tako pa so postale svetovna znana turistična atrakcija. Sam Hemingway si je teke z biki (encierros) sredi Pamplone, po 850 metrov dolgi trasi od trga Plaza de Santo Domingo mimo mestne hiše do arene za bikoborbe na Plaza del Torres, ogledoval nekaj let zapored.
Zvečer pa je pisatelj najraje zahajal v lokal Rincon de Hemingway (tako se imenuje danes) zraven restavracije Pamplona-Iruna, kjer ob točilnem pultu stoji njegova bronasta statua. Zvečer, ampak ne pred deveto, ko nastopi "španska ura" za večerjo, se ulice v starem delu Pamplone spremenijo v masovno uživanje pintxosev, rdečega vina in piva. Hoja po ulicah je komaj mogoča, stoli zraven sodov namesto miz, postavljenih pred lokali, pa so zasedeni do zadnjega.
Za ogled Pamplone sva si vzela dan off (utrujene pelegrinske noge kljub masaži resda komaj prenašajo daljše oglede muzejev), potem pa se je Barbara zanjo dokaj pametno odločila, da gre domov. Kot je zapisala na facebooku, glava bi, telo ne da. Sonce in vročina bi jo uničila. Do Pamplone je sicer prehodila 72 kilometrov, upoštevajoč vzpon čez Pireneje, kar znese okoli devet odstotkov celotne Jakobove poti. No, če bi Barbari pred desetimi ali dvanajstimi leti rekel, da bo nekega dne blatna in mokra peš "prostovoljno" prečkala Pirineje, bi rekla, da sem nor ...
Sam sem se odločil, da grem naprej. V četrtek zjutraj me je pospremila do konca starega dela mesta v smeri Cizur Minorja, fotografija in poljub za slovo in Buen Camino, nato pa je odletela prek Barcelone v Benetke. Hja, že pred Pamplono sva tudi zreducirala oba pretežka nahrbtnika. Spalne vreče sva pustila v recepciji hotela Akerrete na vrhu vasice z enakim imenom, kjer sva prespala, rešila sva se tudi nekaj nepotrebne garderobe. Med drugim sem ostal brez bermudk znamke Gap, je pa Barbarin odhod domov rešil moje superge All Stars. Glede obutve - imam samo zelo stare pohodne čevlje Columbia in ene natikače. Najtežji posamični stvari, ki ju imam v nahrbtniku, sta tablični računalnik Samsung in propadajoča tipkovnica s slovensko abecedo, skupaj 1400 gramov.
Pot se nadaljuje mimo vasic Cizur Minor, kjer se začne kopičiti število pelegrinov, posebej Ircev, ker je priletel, kot so mi povedali, direkten avion iz Dublina v Biarritz. Nato Puerte del Rerina, Estella/Lizarra (tukaj sem noč prebil v najlepšem hotelu doslej, Hospederia Chapiel, žal pa se je sesul internet, zato tudi malce zaostajam s pisanjem) do mesta Viana, kjer sem nazadnje prespal v Navari. Zadnji dan pred koncem tega teksta, bila je sobota, sem prehodil dobrih 41 kilometrov. Bil sem uničen, priznam, pretiraval sem. Cel dan je bilo tudi noro vroče, brez enega samega oblačka. Sence praktično nikjer in veliko makadamske poti. Moral bi se ustaviti dve uri in pol prej, v kraju Torres del Rio, kot večina ostalih pohodnikov "moje skupine", toda želel sem prespati v Viani. Imel sem rezervirano sobo v hotelu Palacio Pujadas, posteljo pa okoli sto metrov zračne linije oddaljeno od katedrale Iglesila de Santa Maria de la Asuncion, kjer je grobnica kardinala in generala Cesarea Borgia, sina zloglasnega papeža Aleksandra VI. Borgie. Sem pač fan nadaljevanke Borgijci na HBO. Pa tudi večerja, trije različni pintxosi in dva kozarca vina tinto, je bila odlična.
V nedeljo zjutraj sem dve uri pred mestom Logrono prestopil mejo med Navaro in prišel v malo kmetijsko deželo La Rioja, ki slovi po vinogradništvu in vrhunskih španskih vinih.

Sorodne vsebine

Galerija slik

Teme
Karel Veliki napoleon Barbaro Martin Sheen Rolanda Karla Velikega Ernesta Hemingwaya Cesarea Borgia Aleksandra VI. Borgie

objavi na pozareport.si

Zadnji komentarji

Prijatelji

NAJBOLJ OBISKANO

To je Baskija. Prehodili smo Navaro. Po dežju, soncu, ob pršutu, siru, vinu